Zmagovalka 54. Zlate lisice je bila le ena, zmagovalcev pa zato veliko. Mikaela Shiffrin je suvereno in z veliko prednostjo dobila vse, slalom in veleslalom za svetovni pokal ter zlato in diamantno lisico za pohorski pokal. Na odlični, toda zahtevni, progi v Kranjski Gori je Američanka dokazala, da je tik pred pred olimpijskimi igrami razred zase.

Mariborčani pa so zmagali v organizaciji in od direktorja svetovnega pokala Atleja Skaardala dobili odlično oceno - zaradi prave odločitve o selitvi, ki so jo izvedli hitro in brezhibno, ter zaradi proge, ki so jo pohvalile tudi vse smučarke. Tekma je ostala v Sloveniji, napolnila je Bled, Kranjsko Goro in Podkoren, izvedel jo je organizacijski odbor Zlate lisice, s pomočjo več kot 50-letnih izkušenj in več kot 200 članov ASK Branik, ki so se za štiri dni preselili na Gorenjsko, ter družno z organizacijskim komitejem Pokala Vitranc in pomočjo Gorenjcev!
To je bila sicer sedma selitev mariborske Zlate lisice v Kranjsko Goro - po enkrat se je preselila v avstrijski Badgastein (1975) in na pozneje olimpijsko Jahorino (1976) -, toda vseeno zelo uspešna. V imenu tekmovalk se jim je na novinarski konferenci po slalomu zahvalila Švicarka Wendy Holdener: ”Rade tekmujemo v Sloveniji. Tudi zato, ker vemo, če ne bo mogoče organizirati tekme v Mariboru, bodo organizatorji poskrbeli za uspešno selitev v Kranjsko Goro!”

Slovenske smučarke so sicer iztržile manj od pričakovanj - najboljša je bila Tina Robnik s sedmim mestom v veleslalomu -, kljub temu pa dokazale, da so ekipno spet zelo močne, saj so do točk prišle še Meta Hrovat, Maruša Ferk in Ana Drev. Tudi zato je poškodovana Ilka Štuhec na Zlati lisici v Podkorenu lažje iz cilja zrla na progo in glasno navijala zanje. Oba dneva ji je pri tem pomagalo skupno okrog osem tisoč gledalcev; manj kot bi jih bilo v Mariboru, zato pa toliko bolj glasnih.

Le en stavek, in to na prvi strani osrednjega slovenskega dnevnika, v ponedeljek, po nedeljskem slalomu v rosenju in sobotnem veleslalomu v dežju, je povedal vse: ”Izjemen konec tedna so pričarali prireditelji 54. Zlate lisice, združeni v štajersko-gorenjski navezi na nadomestnem prizorišču za pohorsko progo, zahtevni podkorenski strmini, na kateri je bila Mihaela Shiffrin razred zase.”

Sedma selitev na Gorenjsko

Ko je bila v Kranjski Gori 54. Zlata lisica v deževnem vremenu, je bil Maribor v soncu, ne le za vikend, temveč pred tem že ves teden. Na poseki so bile zaplate, pri Areni pa so se sončili v kratkih rokavih. Četudi bi v Mariboru bilo ob snežni kontroli dovolj snega tudi spodaj, bi ga do tekme zmanjkalo. Torej je bila selitev v Kranjsko Goro tokrat tudi srečna.

Začelo pa se to zimo na Pohorju ni slabo, snežilo je že novembra in tudi snežni topovi so bili decembra hitro razporejeni ob progi. Toda mraza, predvsem v spodnjem delu, ni in ni bilo.
Pred božičnimi prazniki so se na zgornjem delu proge smučali in snega je bilo tudi za tekmo že dovolj, toda spodnji del je bil praktično brez snega. Vodja tekmovanja Mitja Dragšič je še upal: ”Upam, da nam bo Božiček prinesel mraz ali vsaj inverzijo, da bo spodaj dovolj mrzlo za zasneževanje.” Toda novembra in decembra pravega mraza na Pohorju in pod njim sploh ni bilo! Kot v posmeh je bila zima zatem snežena kot že dolgo ne. A šele po Zlati lisici … Pred njo pa je 28. decembra Avstrijec Hans Grogl, snežni kontrolor FIS, preveril celotno progo in v cilju (brez snega) nato sporočil: ”Varnost je na prvem mestu, še posebej v sezoni olimpijskih iger. V zgornjem delu, do starta slaloma, je snega dovolj in za to moram pohvaliti organizatorje, ki so opravili odlično delo. A v spodnjem delu je proga enostavno preozka, zato na njej ni mogoče organizirati tekme za svetovni pokal. To bom sporočil direktorju svetovnega pokala Atleju Skaardalu, on pa se bo potem v dogovoru z organizatorji odločil, kako naprej.”

Srečko Vilar, generalni sekretar organizacijskega odbora 54. Zlate lisice: ”Skaardalu bomo predlagali, da tekmo preselimo v Kranjsko Goro, kjer je snega dovolj. Zaradi tega se bodo stroški za prireditev sicer povečali, toda izguba za naše smučanje zaradi odpovedi bi bila še veliko večja.”

Še med slalomom v Lienzu je direktor svetovnega pokala za ženske Atle Skaardal Mariborčanom prižgal zeleno luč z selitev na Gorenjsko. Srečko Vilar: ”Kranjska Gora je tudi uradno rezervna proga Zlate lisice, zato je bila odločitev FIS pričakovana, s selitvijo tja pa imamo tudi že izkušnje, zato bo vse lažje. FIS potrebuje pred OI obe tekme zaradi kvalifikacij tekmovalk znotraj ekip. Z našimi prijatelji v Kranjski Gori bomo to izpeljali skupaj. Še največji izziv bo zagotovitev dovolj prostih sob na Bledu. Snega v Podkorenu je dovolj, proga je praktično že pripravljena. Naredili bomo vse, da bo Zlata lisica tudi v Kranjski Gori odlična športna prireditev in da bo po njej tudi njen finančni rezultat pozitiven.”

To je pomenilo mobilizacijo. Andrej Rečnik, vodja proge, je na Gorenjsko odpeljal svojo pohorsko ekipo, Roman Domjan, vodja drsalcev po progi, pa je po vsej Sloveniji nabral kar 82 ”abručarjev”. V le treh dneh je bila celotna Zlata lisica preseljena, od ekip na terenu do kamer TV Slovenija. Smučarke so bivale na Bledu, organizatorji v Kranjski Gori.
Srečko Vilar: ”Drugi organizatorji v takšnih primerih odnehajo, mi pač ne. To ni prvič, najbrž tudi ne zadnjič, vsaj tako dolgo, dokler v Mariboru zasneževalni sistem ne bo izboljšan.”

Mikaela Shifrin ne pozna milosti
Mikaela Shiffrin je hotela vse rešiti že v prvem veleslalomu. Na podkorenski progi, ki so jo organizatorji uspeli odlično pripraviti, je smučala brez napake in drugo, Tesso Worley, zmagovalko lanskega veleslaloma v Mariboru, prehitela za 86 stotink, tretjo, Avstrijko Brunnerjevo, pa že za 1,30. Od Slovenk je bila najboljša Tina Robnik, ki jo je od stopničk ločilo le 38 stotink. V finalno vožnjo sta se uvrstili še Ana Drev in Meta Hrovat.
V prvem veleslalomu je deževalo še rahlo, v drugem že močno. Kljub veliki prednosti Američanke je Francozinja Tessa Worley odločno napadla in le drobna napaka tik pred ciljem jo je oddaljila od ponovitve lanske zmage na Zlati lisici. Štiri tisoč gledalcev je v Podkorenu kljub dežju naredilo pravo ”lisičje” vzdušje. Med Slovenkami je bila najboljša Tina Robnik, ki je s sedmim mestom dosegla svojo najboljšo uvrstitev v karieri, odlična pa je bila tudi mlada domačinka Meta Hrovat.
Američanka Mikaela Shiffrin je naslednji dan tudi v slalomu dokazala, da odhaja na olimpijske igre kot prva favoritinja. S tekmicami je že v veleslalomu opravila v prvem teku, v slalomu je bila še bolj neusmiljena. Pod dvema sekundama sta se ji uspeli ”približati” le Frida Hansdotter in Wendy Holdener, pod tremi sekundami le še šest smučark, za vsako izven prve jakostne skupine pa je bil cilj zaostati manj kot pet sekund. Od Slovenk je to z visoko številko 50 uspelo Klari Livk, v finalno vožnjo pa se je uvrstila tudi Maruša Ferk.
Na drugi progi je napredovala Avstrijka Bernadette Schild, ki je bila v Podkorenu že tretja leta 2014. Uvrstitve prvih treh so ostale enake, čeprav je napadla najprej Švicarka, nato se ni dala Švedinja, a v cilju sta zaman upali. Američanka je svojo prednost še povečala.
Od Slovenk je prišla do točk le Maruša Ferk, ki je napredovala za eno mesto, žal na račun Klare Livk, ki je na cilju strmini padla.
Organizatorji, ki so se v Kranjski Gori morali odpovedati spremljevalnemu programu, predvidenem za središče Maribora, so dobro poskrbeli za gledalce v ciljni areni smučarskega poligona v Podkorenu. V soboto so jih med obema veleslaloma zabavali Frajkinclarji, v nedeljo med slalomom pa Saška Lendero.

Ponovno o prihodnosti

Atle Skaardal, pri FIS direktor svetovnega pokala alpskih smučark, po tekmi izjavil: ”Prireditelji so opravili odlično delo, kljub oteženim razmeram. Ne smemo tudi pozabiti, da so imeli le nekaj dni za pripravo proge. V prihodnje nas čaka razprava z organizatorjem, potrebujemo drugačno zagotovilo ko gre za zasneževanje. Premisliti moramo, kaj je izvedljivo in ob kakšnih stroških ter se odločiti za prave naložbe. Poiskati moramo odgovore na odprta vprašanja.”
Srečko Vilar: ”Tokrat smo prireditev izvedli v Kranjski Gori, predvsem zato, da jo zadržimo v Sloveniji. Da od FIS ne dobimo črne pike, ampak kljukico. Da se dokažemo kot prireditelji, ki so zmožni v zelo kratkem času projekt premakniti na drugo prizorišče in se povezati z lokalnim organizatorjem. Prijatelj iz Kitzbuehla Hannes Hutter mi je dejal, da je v svetu malo organizacijskih komitejev, ki bi se tako hitro povezali, dogovorili in uspešno izpeljali projekt. Na to smo ponosni. Dejstvo je, da brez selitve v Kranjsko Goro Zlate lisice ne bi mogli izvesti.”
Novinarje pa je zaskrbela prihodnost Zlate lisice zaradi že sedme selitve na Gorenjsko. Generalni sekretar organizacijskega odbora Zlate lisice jim je pojasnil: ”Vsaka odpoved tekmovanja v načrtovanem kraju zagotovo ni dobra. V našem primeru pa je nekaj gotovo - obdržali smo tekmo v Sloveniji. Na rezervni lokaciji smo izvedli lep športni dogodek, tudi z uspehom naših tekmovalk. Mednarodna smučarska zveza nas je zaradi selitve, ki smo jo opravili v neverjetno rekordnem času, pohvalila. Zato menim, da ta selitev v Kranjsko Goro ne bo negativno vplivala na kreiranje koledarja po letu 2021.”

Abeceda Zlate lisice

Uroš Mencinger za Večerovo prilogo o Zlati lisici

A
Najprej je bilo tekmovanje FIS I A. Začelo se je 29. februarja 1964. Prva zmagovalka je bila zlata olimpijka Marielle Goitschel. "Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo," se je mnogo let pozneje spominjal rojstva Zlate lisice Dušan Senčar. Tega si niso mislili tudi drugi branikovi smučarji, ki so 1964. leta poslali Senčarja za 14 dni v Evropo, da je "novačil" tekmovalke za prvi pohorski FIS I A pokal za Zlato lisico.

B
Branik. Branikovci so se prvi na Balkanu na hrib vozili s sedežnico in prvi, ki so se na treninge v tujino vozili s kombiji. Branik je bil najboljši smučarski klub v prejšnji in sedanji državi. Iz Branika je nastala Zlata lisica, z njo se je začelo razvijati Mariborsko Pohorje, zaradi tega je Branik ustanovil Športni center Pohorje, ki je (z)gradil hotele, apartmaje, snežni stadion, zasneževalni sistem … Prej je bil SK, zdaj pa je ASK (alpski smučarski klub). Starih branikovcev je, žal, vedno manj.

C
Cec, Srečko Vilar, generalni sekretar organizacijskega odbora. Ni zmagoval kot pionir pri Braniku in kot trener pri smukačih ti še niso zmagovali. Toda kot prvi Senčarjev operativec se je naučil operativno voditi sestanke organizacijskega odbora in od 2003 je nepogrešljivi "general" Zlate lisice, kjer se zmage ne merijo le v desetinkah, temveč tudi v številu gledalcev, pod Pohorjem in po svetu, v pohvalah tekmovalk, v zadovoljstvu sponzorjev, v številki pod črto, ki omogoča mladim branikovcem nove zmage, pa tudi v tem, da nikoli ne odnehaš.

Č 
Čop, Franci, oče smučarskega Pohorja, so-oče Zlate lisice, v njenem prvem OO minister brez listnice, in oče pohorskega zasneževanja, ker je kot direktor Vzpenjače 1975. leta pripeljal v Maribor prvi snežni top. Ko 1989 nikjer v Sloveniji ni bilo snega, je bil na poseki snežni jezik. Takrat je srečen izjavil: "To je svetovljansko!"

D
Denar. Zlata lisica ni zato, da si lahko organizatorji vsakih pet let kupijo nove bunde, temveč zato, da na koncu ostane dovolj plusa za treninge novih Katij, Ilk, Filipov, Boštjanov. K temu lahko prispevajo s prostovoljnimi prispevki tudi vsi prejemniki brezplačnih kart za Lisico. Številka TRR je na vabilu.

E
Za izvedbo tekme je potreben sneg. Za izdelavo snega so potrebni topovi. Ti pa delajo na elektriko. Pohorje ni le prenizko in ni le osamelo med vinogradi, temveč je ena največjih vsakoletnih težav Zlate lisice tudi zanič električna napeljava po Pohorju. Tako je že pol stoletja.

F
Fiska. Zlata lisica je ženska tekma, kar ni vedno lahko ... Včasih jim je bila proga (pod Bellevuejem) pretežka, zdaj jim je (ob Areni) prelahka. A prave tekme so bile na fiski in če alpsko smučanje noče (p)ostati dolgočasen (televizijski) šport, potrebuje takšne "fiske"!

G
Gorazd, Bedrač, vodja tekmovanja z najdaljšo kariero. Smučar z najlepšim zavojem. Strokovnjak za pohorski sneg. Naslednik Mitja Dragšič je vesel vsakega njegovega nasveta. 
Gartner, Filip, legenda, mariborska in norveška. O smučanju ve največ med vsemi. Ne le moj najboljši trener.
Gledalci. Zaradi njih je Lisica! Najlepše je, ko jih je ob progi 20 tisoč. Tako je bilo na 27., 30., 33., 39. in 49. Zlati lisici.

H
Hotel, Arena. Daje kuliso tekmi, zatočišče tekmovalkam, kabine reporterjem in teraso gledalcem. A zaradi hotelov na Pohorju bi Lisica skoraj ostala brez smučišča.

I
Ilka, Štuhec. Dedek je bil prvi voznik mariborskega ratraka. V njegovi garaži smo se naučili piliti smuči. Mama je bila najboljša že kot cicibanka. Ilka ima pravo kri in najboljšo serviserko. To, kar je najboljša smukačica na svetu naredila na lanski Lisici, je enako olimpijski medalji, ki ji jo je letos vzela poškodba.

J
Jezik, snežni. Prvič ga je ves svet spoznal že na 26. Zlati lisici. Naredili so ga: Milan Šmon, Srečko Jesenšek, Dejan Eferl, Peter Ljubič, Aleš Brenk, Milan Jelšek, Danilo Plasonik, Milan Lesjak in Gorazd Bedrač.

K
Kožuh, Marjan, so-oče Zlate lisice. Katja, Koren, bronasta banikovka na OI slalomu v Lillehammerju (1994). Kranjska Gora, rezervna proga Zlate lisice.

L
Lisica, tekmovanju je dala ime, 30 let pa (zmagovalkam pohorske kombinacije) tudi kožuh. Vreni Schneider jih ima tako kar šest. Od 1995 so za nagrado zlate boške.

M
Mariborsko Pohorje daje Zlati lisici najnižji cilj svetovnega pokala. Zlata lisica daje Mariboru svetovno prepoznavnost. Mesto daje Lisici brezplačni mestni avtobus, česar nima nobena druga tekma.

N
Nadmorska višina, start veleslaloma 734, cilj 347 metrov. Zaradi tega je vsako leto borba z vremenom, za mraz in/ali za sneg. 

O
Oče Zlate lisice je Dušan Senčar. Njegovi poljubi v ciljni areni so legendarni. Njegove organizacijske sposobnosti, trma, nore ideje, brezobzirnost, absolutizem, mednarodno mreženje in zaljubljenost v smučanje je formula, ki je naredila na prenizkem hribu, v premajhni državi in sredi vinogradov eno najbolj prepoznavnih tekem Belega cirkusa. Zlata lisica je ostala brez očeta 2003.

P
Politiki in pomembneži imajo radi Zlato lisico. Lisica pa jim te ljubezni ne vrača, ker jim da vedno premalo brezplačnih vstopnic (za njihovo množično spremstvo)… To ve najboljše šef protokola Dani Kline, ki je zadolžen tudi za častnega predsednika organizacijskega odbora. To funkcijo si izmenično delita premier in predsednik države. Predsedniki OO po Dušanu Senčarju so bili: Andrej Hazabent, Drago Cotar, David Kastelic.

R
Rečniki, Zvonko, Drago, Andrej. Brez njih (in njihovih Pohorcev) ni Lisice! Andrej, bivši državni prvak v smuku in nogometaš NK Maribor, je vodja proge za slalom in veleslalom. 

S
Selitev. Badgastein 1974, Jahorina 1975, Kranjska Gora 1976, 1988, 1991, 2007, 2012, 2014. Svetovni pokal, od 1970. Snežni stadion, od 1989.

Š
Šotor. V njem so vsi tisti brez katerih ni Zlate lisice.

T
Tudi brez njih ni Zlate lisice: topovi, od 1981; tekmovalke, točke svetovnega pokala jih je doslej osvojilo 828; Tina, Maze, dvakrat prva v veleslalomu, enkrat v slalomu; televizija, neposredni prenos od 1971.

U
Uspeh. Zanj vsako leto garajo smučarke in organizatorji. Slednji uspeh vsako leto proslavimo po tekmi v šotoru, s tistim, kar ostane za tistimi, ki vsako leto uspejo priti do zapestnice.

V
Vzpenjača, z njo se je na Pohorju začelo (1959). Vino, brez njega ni Lisice, Vinagov pekrčan je bil Lisičkino vino že na prvi, 1964. leta.

Z
Zasneževanje. Za celotno progo je potrebnih vsaj 40 topov, vsaj minus 5 stopinj in vsaj šest dni in noči. Zdaj za to skrbi Marprom. Pred letošnjo sezono so rekli, da bo treba le pritisniti na gumb … Morda pa drugo leto.

Ž
Župan, ne le sedanji, tudi prejšnji. Nekateri so Lisico podpirali bolj, nekateri manj, nihče pa dovolj. Še ”županov sprejem” je vedno plačala Lisica. Dokler županov odposlanec ne bo sedel na sestankih organizacijskega odbora in poslušal ter si pisal, kaj in kako lahko Mesto pomaga svoji največji športni prireditvi, se bo cel Maribor vsako leto vedno enako spraševal: ”Kaj letos bo Lisica?”