Kako proslaviti tako visok jubilej, če pa je tekmovanje, ki ga vsa zadnja leta vsi, tekmovalke, trenerji, funkcionarji, FIS, novinarji..., samo hvalijo, nemogoče organizirati še boljše? Odgovor je v besedici nemogoče! Kar je nemogoče, je bilo za Lisičine organizatorje vselej velik izziv. Saj se je s tem vse skupaj pravzaprav začelo. Ko je prišel Franci Čop prvič v Maribor, je rekel: "Ja, kje pa tukaj sploh smučajo?" A je to bilo bolj retorično vprašanje. Saj je bilo za Čopa le izziv, da je začel "sredi vinogradov" izgradnjo smučarskega centra, ki je bilo osnova, da se je lahko potem Dušan Senčar vprašal: "Zakaj pa ne bi najboljše smučarke prišle tudi na Pohorje?!"

In tako je bila tudi na jubilejni 40. Zlati lisici teorija o nemogočem večkrat ovržena. Kaj so rekli premnogi, ko so jeseni 2003 slišali vest, da Mariborčani kupujejo kranjskogorske žičnice? "Nemogoče!" In kaj je do 24. januarja 2004 mislil asketski Kurt Hoch, znan po tem, da je kljub direktorski funkciji v ženskem svetovnem pokalu vselej prvi na terenu? "Nemogoče je, da bi zjutraj zaspal!" Pa so Kranjskogorci vseeno doživeli "Pohorski bataljon", Kurt Hoch pa sladke jutranje sanje. Zakaj pa ne, če pa se je navadil, da v Mariboru zanj pač ni dela. Razen na koncu, ko poroča FIS, da je bilo spet vse - odlično.

Anja blizu Vreni

Nič čudnega, da se je na samem tekmovanju še Anja Paerson odločila, da pomaga dokazati, da je nemogoče mogoče. Kaj smo zapisali, ko je Vreni Schneider na Pohorju zmagala leta 1995 že osmič? Nemogoče, da bi jo katera presegla! A Anja je z dvema na 40. Zlati lisici že pri šestih zmagah! Še eno leto?

Čeprav je to do drugih smučark malo krivično. Paersonova ima namreč v Mariboru prednost domačega terena! "Maribor je moje smučišče! Zato, ker je tako podobno domačemu Taernabyju, kjer sem se naučila smučati," je povedala, pospravila ček za 54.000 evrov in se pustila objeti svojemu Bjornu. "Na leto sem od doma odsotna 230 dni, tako da si lahko samo mislite, kako to vpliva na ljubezensko življenje. Z Bjornom sva se spoznala, še preden sem začela tekmovati v svetovnem pokalu, toda tak način življenja je sprejel in ga razume, saj je včasih tudi sam tekmoval." Skupaj sta že pet let in resno razmišljata o poroki! Ker se Bjorn piše Persson, za Paersonovo tako ne bo velike razlike.

Slovo od Dušana Senčarja in Francija Čopa

Toda, žal si 40. Zlate lisice ne bomo zapomnili po jubileju, ki je tako imenitno uspel, da je eden največjih slovenskih poznavalcev svetovnih športnih prireditev, legendarni televizijski producent Beno Hvala, izrekel takšno pohvalo: "V 42 letih popotovanj po športnih prireditvah še nisem bil na boljše organiziranem tekmovanju!", temveč po tem, da je bila ta Zlata lisica prvič brez obeh očetov, očeta Zlate lisice Dušana Senčarja, in očeta pohorskih smučarskih prog Francija Čopa. Uspešno nadaljevanje njunega dela je najlepša počastitev spomina nanju!

Zato se je ob jubileju Lisičinih začetkov spominjal edini še živeči iz mariborske smučarske trojke, ki je 1964. leta zasnovala in izpeljala prvi pohorski pokal za Zlato lisico. Prvi uradni napovedovalec na Zlati lisici, ki je to delo opravljal v cilju, z mikrofonom v roki, pri mizi sredi snega, ob pomočnici, ki je imela telefonsko zvezo s časomerilci in ji je čez ramo gledal, da je lahko sporočal rezultate, v slovenščini, nemščini, angleščini, francoščini in italijanščini (kot uradnega napovedovalca na svetovnem prvenstvu v poletih v Planici ga je v odmoru k sebi poklical Tito in ga vprašal, kako lahko govori toliko jezikov), se je v Večerovem intervjuju Alešu Andloviču tako spominjal rojstva:

"Začetki smučanja v Mariboru niso bili na Pohorju, temveč na Meljskem hribu, kjer je bil 1950. leta prvi Mariborski slalom. Sredi vinograda. Žal res dobesedno. Mariborčanka Špelca Mervar je padla in se nasadila na kol vinske trte. Po operaciji je v bolnici zaradi tetanusa umrla. Po njej se še sedaj del proge pod Habakukom imenuje Špelcin log, tam, kjer je start ženskega slaloma za svetovni pokal."

Mariborski slalom sta sprva organizirala Franci Čop in Marjan Kožuh, šele pozneje, ko se je vrnil iz Beograda in je vzpostavil zvezo s FIS v Lozani, se jima je pridružil Dušan Senčar. Zakaj pa ravno zlata lisica? "Lisica zato, ker jih je na Pohorju veliko. Lisica je zvita zver, tako kot so ženske zvite. Zlata pa zato, ker je zmagovalka okrog vratu dobila pravo zlato lisico."

Ne naslednik, temveč nasledniki

Da je Zlata lisica v svoji dolgi zgodovini tolikokrat dokazala, da je nemogoče mogoče, je bila, seveda, glavna zasluga Dušana Senčarja, ki ni priznaval nobenih ovir, nobenih ugovorov, nobenih težav, nobenih porazov. Ravno zato se je dolgo zdelo nemogoče edino eno: da bo Zlata lisica uspešna tudi brez Dušana Senčarja. Toda njegovo delo se je videlo še bolj takrat, ko mu je bolezen že preprečila, da bi lahko še naprej vodil organizacijski komite Zlate lisice in veliko smučarsko tovarno imenovano SK Branik. Kajti zamenjava generacij je minila povsem brez bolečin!

Če je Senčar s svojim načinom dela navzven deloval kot popoln absolutist, kot alfa in omega Zlate lisice, brez katerega se ne more zgoditi čisto nič - nekaj let je bil celo hkrati predsednik kluba, predsednik organizacijskega komiteja in vodja tekmovanja, a je potem vsaj neposredno delo na terenu v vlogi vodje tekmovanja prepustil drugim - pa je okrog sebe znal zbrati prodorne mlade ljudi, ki so ob njem odrasli v izkušene organizatorje. Tako je Senčar, ki je ljubil publiciteto in bil vedno prvi v ciljni areni, ko je bilo potrebno poljubiti zmagovalko, poskrbel za svoje nasledstvo še preden so drugi o tem sploh začeli razmišljati. Oziroma: ko so drugi iskali osebo, ki bi lahko nadaljevala po Senčarju, je Senčar ustvaril - ekipo naslednikov! Kdo je imel pri tem več zaslug, nasledniki ali on, in ali se je to zgodilo slučajno ali namerno, pri tem sploh ni pomembno. Zgodilo se je! Tako kot se je zgodilo že toliko nemogočih stvari na Zlati lisici.

Do operativne menjave vodstva je tako prišlo že pred leti, ko je direktor SK Branik postal Drago Rataj. Pomembne odločitve, ki so iz SK Branik naredile najmočnejši klub v državi, iz Pohorja pa največje smušišče v državi, so se sprejemale v njegovi pisarni, pri tem pa sta bila prisotna še predsednik kluba po Senčarju Gorazd Bedrač in generalni sekretar OK Zlate lisice Srečko Vilar. Slednji je bil lahko po uspelem jubileju zadovoljen, saj je finančna konstrukcija - zdržala: tehnični odbor 75 mio sit, nagradni sklad tekmovalkam 58 mio sit, montažni objekti in tribuna 24, plačilo SZS 15, zavarovanje 14,5, varnostne mreže 12, stroški delavcev 10, storitve Pohorske vzpenjače 9, press center 9,5, promocija 8, spremljevalni program 5,5, varovanje 5, prevozi 2,5, gorivo 2,5, pogostitev za 6.100 gostov 15 mio sit.

Nič čudnega, da ima Zlata lisica na dveh najpomembnejših predsedniških mestih bančnika: Andreja Hazabenta iz NLB na čelu organizacijskega odbora in Črta Mesariča iz NKBM na čelu gospodarskega odbora.

Nakup Kranjske gore

Od tistega, ki spleza za stavo k punci po žlebu skoraj na vrh stolpnice, pri tem pa ta punca sploh ni njegova, temveč prijateljeva, lahko pač pričakujemo še druge "čudeže". Na primer takšne, da Štajerci vzamejo vajeti v roke sredi - Kranjske gore. In to dejanje večina Kranjskogorcev celo pozdravi! Pa četudi pri tem uporabijo besede: "Pohorski bataljon je prišel!"

Po žlebu, da so ga policaji od spodaj le nemočno gledali, je na stolpnico plezal Drago Rataj, današnji direktor smučarskega kluba Branik in vodja tehničnega odbora Zlate lisice! Kaj bi pa drugega pričakovali od gorskega reševalca, ki kariere pri SK Branik ni začel kot tekmovalec, temveč kot voznik akija. Pa tako postal šef pohorskih reševalcev, pa nato šef smučarske šole, pa nato direktor SK Branik pa nato... No, tudi ideja kupiti kranjskogorske žičnice je njegova!

Tako kot komentar k temu nakupu: "Danes pa res ni težko kupiti dolgov..." Če berete to nekaj let potem, že veste, kaj je nastalo iz teh dolgov. Vaš zapisovalec ve zgolj to, da Kranjskogorcem desetletje ni uspelo zgraditi nove podkorenske sedežnice, s katero je FIS dolga leta pogojevala organizacijo moške tekme za svetovni pokal. Pa so Mariborčani kupili dolgove in postavili novo sedežnico - niso kupili stare kot pred tem na Pohorju! - v slabem letu dni. Pa je bil pokal Vitranc rešen! In so Mariborčani spet naredili nemogoče. Toda, odkod denar, saj je večinsko lastništvo žičnic Kranjska gora stalo kar 1,2 milijarde tolarjev? Drago Rataj: "Banke nam zaupajo!"

Kako bi vi povišali Pohorje, da bi lahko na njem prirejali tudi tekme moškega svetovnega pokala? Ali pa, kako bi vi prišli do organizacije največjih moških tekem, če pa ste "obsojeni" na ženske, Kranjska gora pa na moške? Nemogoča naloga, kajne. A le tako dolgo, dokler se nekdo ni vprašal: "Zakaj pa bi bili le mariborsko omejeni?!" Oziroma še pred tem: "Zakaj pa bi moral v peto nadstropje po stopnicah?!"

Prevzem Kranjske gore je pravzaprav logično nadaljevanje tistega, kar se je začelo leta 1964 s prvo Zlato lisico. Saj se njeni organizatorji pač nikoli niso zadovoljili z malim in običajnim. Tekma, ki vedno je in tekma sredi vinogradov, na najnižji nadmorski višini od vseh tekem svetovnega pokala, pa prvi smučarski top in prvi zasneženi jezik med pohorskimi zvončki in telohom, je le nekaj Lisičinih primatov, tako da je kar logično, da je Maribor za vse ideje, ambicije in energijo postal premajhen. Zato so prišli na vrsto hoteli, apartmaji, nova smučišča, novi vodni zbiralniki, novi smučarski centri... Najprej Kope, potem Kranjska gora, potem...? Strategijo razvoja je Rataj opisal z enim samim stavkom: "Smetano na smučiščih pobirajo hotelirji in ne žičničarji. Tudi na Pohorju dober hotel prinese več denarja kot vse žičnice skupaj."

Vse kolajne trenerja Filipa Gartnerja

Saj res, kaj potem? Olimpijske igre na Pohorju? Saj si ne upam zapisati: "Težko verjetno!" Ker potem jih bodo res organizirali. Kdo pa ve, kaj vse se lahko še zgodi v glavah pohorskih lisjakov?

Kot da smo si pred dolgimi leti, ko nas je Filip vozil naokrog po Sloveniji, s tekme na tekmo, v fordovem kombiju, mislili, v kaj bo naš trener nekoč zrasel.

Mislim, da je bilo ravno na predstavitvi prve knjige o alpskem smučanju dr. Dolfeta Rajtmajerja (ki jo je napisal skupaj s Filipom Gartnerjem!) pred kakšnimi dvajsetimi leti, ko me je Fanča, Filipova žena, vsa rdeča in smejoča v obraz, povlekla za rokav in mi šepnila: "Že veš?" Ne, kaj bi naj vedel? "Da bo Filip avstrijski trener!" Nemogoče!

Pa je bila prav med 40. Zlato lisico prav tako predstavitev knjige dr. Dolfeta Rajtmajerja. O Filipu Gartnerju! Enem najuspešnejših smučarskih trenerjev na svetu! 8 medalj na OI, 28 medalj na SP, 4 veliki kristalni globusi, 12 malih kristalnih globusov in na desetine zmag...

V njegovem pogledu na 40 let Zlate lisice (v Večeru) je Filipu v spominu najbolj ostala tista lisica, ko v dolini ni bilo snega in so progo kompletno pripravili zgoraj. Toda potem je padlo 30 cm snega spodaj. "Na ponedeljkovem raportu pri Senčarju sem mu veselo povedal, da je proga zgoraj praktično pripravljena. Toda on me je vprašal: Kaj pa je novega spodaj? Odvrnil sem: "30 cm snega" in vedel, da bo sledilo nekaj strašnega. Kaj potrebuješ, je vprašal. "Tri dni zapored bataljon vojske." In sem ga dobil. In je bila tekma spodaj.

Ali pa tista iz začetka sedemdesetih let, ko so pripravili progo v dolini, a jo je močna odjuga skoraj uničila. Ves sneg so odstranili s proge na kupe, zakoličili progo, trenerji so si progo dan prej ogledali tako, da so hodili peš po blatu, zgodaj zjutraj pa so sneg znova razgrnili in ga posuli z nitromankalom, kot jim je svetoval profesor takratne Visoke tehnične šole dr. Valter Dolešek.

Ali pa takrat (1967. leta), ko je Senčar hotel, da je start na vrhu Habakuka, cilj pa v dolini. Toda takšna proga je za dekleta bila predolga. Imela je namreč preveč vratc. Znajdi se, je rekel Senčar, in Joco Sevčnikar, ki je oštevilčeval vratca, je za številko 36 nadaljeval s številko 27. In tako jih je bilo na cilju predpisanih 75, namesto resničnih 85. Čas zmagovalke pa skoraj 3 minute!

Malo snega, toda odlična smuka

Vse pa organizatorjem jubilejne Zlate lisice le ni uspelo. Prišle so le naše, Nataša Bokal, Urška Hrovat in Špela Pretnar; Mateja Svet je imela šolske obveznosti, od tujih pa je bila Vreni Schneider v petem mesecu nosečnosti, Hanni Wenzel zaposlena z marketinškimi posli v Kitzbuehlu, Erika Hess na tekmah švicarskih veterank, Marielle Goitschel na Korziki, Annemarie Moser Proell pa se je opravičila, ker je hotelirka in je zanjo konec januarja višek sezone.

A to ni pokvarilo razpoloženja. Zakaj le, če ga tudi vreme ni... Kajti tako slabe zime že dolgo ni bilo na Pohorju. Vseeno pa: že dolgo smuka na Pohorju ni bila tako imenitna! December je bil sicer izgubljen, toda sezona je bila rešena tisti trenutek pred Zlato lisico, ko je bilo vsaj tri dni mraz, da so lahko v zadnjem trenutku zasnežili še progi pod zgornjo sedežnico in Čopko (turistično pot) v dolino!

V takšnih vremenskih razmerah se je najbolj pokazala razlika v pripravi smučarskih prog nekoč in danes. In kako prav so imeli Mariborčani, ko so se že pred leti odločili za naložbo v smučarske topove.

Če je Filip Gartner nekoč potreboval bataljon vojske, je Gorazd Bedrač, vodja tekmovanja, tokrat potreboval le bataljon topov. Časi dovažanja snega, spuščanja po žlebovih in preganjanja psov, ki so lizali sneg..., so dokončno minili. Zato je kar prav, da se ob jubileju spomnimo, kako je bilo nekoč.

Martin Jurič, eden od svetovno znanih Pohorcev, je bil zraven pri vseh lisicah (Tadeji Potisk v Večeru): "Zbrali smo se že mesec dni pred tekmo in nato težko delali od jutra do večera. Postoriti smo morali ogromno stvari, na katere danes nihče niti ne pomisli. V gozdu smo morali nasekati dovolj lesenih drogov za celotno ograjo ob progi in leskovih palic, s katerimi so kasneje zakoličili progo. Včasih smo v gozdu zakurili ogenj in se za silo ogreli. Z lopatami smo v gozdu iskali tudi najmanjše zaplate snega in ga s sanmi vozili na progo. Nekoliko lažje je bilo, ko smo iz Švice dobili prvi top. Zaradi možnosti zamrzovanja vode v ceveh, pa smo morali precej improvizirati, tako da smo cevi ogrevali kar s sušilnikom za lase. Ob tem ni bilo časa za počitek, tako da sem nekoč pri topu preživel kar 36 ur brez spanja. V tem času je top izdelal skoraj 800 kubičnih metrov snega."

Kdaj iz Ruš s sedežnico?

Kmalu po 40. Zlati lisici pa je bilo na Pohorju še eno veliko tekmovanje: svetovno mladinsko prvenstvo v alpskem smučanju. Za njegovo organizacijo, ki je bila tako že tretja, če štejemo zraven še tisto prvenstvo, ki je bilo neuradno, so se branikovci odločili zaradi promocije novih prog proti Rušam. Toda v sezoni 2003/04 teh prog in štirisedežnice Pisker, od Žigarta čez Cojzerico do doline v Rušah, sploh še ni bilo! Naravovarstveniki so nasprotovali. Vzrok je bila predvidena izgradnja dveh vodnih zajetij pri Vidcu. In tako so načrti o turističnih Rušah z vsaj tisoč novimi turističnimi posteljami in novo prihodnostjo kraja, ki ga je v minulih socialističnih letih zaznamoval dim ruškega dušika, pač čakali. Skupaj z več kot 2.000 ljudmi, ki bi dobili zaposlitev, in skupaj z evropskim nepovratnim denarjem.

Drago Rataj, ki bo najbrž nekoč proglašen za očeta novega pohorskega turističnega razvoja, je širitev smučarskih prog sredi gozdov utemeljil s primerjavo: "Za smučarske proge zahtevamo le 1 odstotek zemljišč, medtem ko je samo gozdnih cest za 4 odstotke. Za smučanje potrebujemo 400 hektarjev, na ozemlju, kjer se v tem trenutku zarašča 6.000 hektarjev travnikov."